Bil izpraševan je, je nastopil,
deloval podpluto, prizadeto,
po domače rekli bi: zadeto,
kot da bi v celoti se izklopil.
Rekel je, da je nadvse uspešen,
so spogledali se vsi po vrsti,
kam mu segajo predolgi prsti
in kako izpade vsakič smešen.
Hvalil se je, da uspešno vlada,
mejo brani da z golobjo jato,
miroljubno, hkrati pa možato,
rešil domovino je propada.
Ko predočili so mu številke,
mu kazali rezultate pičle,
temu je samo dodajal ničle,
se oklepal s tem rešilne bilke.
Ne, desetkrat, stokrat več uspeha
z vsako ničlo je bilo dodano,
je ponavljal, rekli so: bolano,
vredno ni ne joka in ne smeha.
Kot da ne bi slišal več vprašanja,
odgovarjal je nenehno mimo,
bo podaljšal, rekel je, še zimo,
da pomladnega ne bo več stanja.
Kakšna je, vprašali so, posebnost
pri njegovem ničnem delovanju,
je v zamaknjenem, zadetem stanju
kazal le razcepljeno osebnost.
So vprašali ga, za kakšen -izem
tukaj gre, kako opredeliti
da se, česar ni mogoče skriti,
bleknil je: absurdni populizem.
