Ivica Tepanjčan je, privržen
svojim je Tepanjcem brezprizivno,
a nikakor slepo in naivno,
kot kak mladi maček v vodo vržen.
Zna Tepanjčan svoje prav ceniti,
malce domišljav je, a dosleden,
saj lokal je patriot zaveden,
za Tepanjce bi se šel boriti.
Janez sosed je, so zanj Butale
mesto, ki najlepše je na svetu,
stežka našel boš na vsem planetu
takega, a iz vasi je male.
Si domišlja, dominanten Janez
da nad Ivico je že stoletja,
nič mu mar ni lastnega početja,
briga ga za jutri, zgolj za danes.
Se Tepanjčan Ivica norčuje
upravičeno, saj standard dviga
se mu vidno, a v Butalah figa
ena sama zgolj se povzdiguje.
Ko je Ivica v živinorejo,
v poljedelstvo vlagal, v industrijo,
je butalski Janez za norčijo
to imel, za prazne slame prejo.
Je medtem izvajal razne probe,
bil prepričan, da v živinoreji
najnaprednejši je, si na veji
je nažagani redil golobe.
Ivica reži se v brk mu glasno,
ko Butalec žveči prav zateglo
zdaj golobovino, celo leglo
ko vzdržuje, a mu nič ni jasno.
Sta soseda, nekdaj celo brata
sta bila Tepanjčan in Butalec,
a ker slednji pameti je talec,
zviška gleda še naprej Hrvata.
