Dve sta, je ime, kakor se šika,
pri obeh enako, a slučajno
zgolj, kar niti najmanj ni sijajno,
pri obeh zapisano je Nika.
Dve različni kakor krop in voda,
pri tem voda je zaledenela,
mastna, na pogled grdo debela,
da v želodcu te od tega gloda.
Ena Nika vzpenja se v višave,
kot srebrna ptica, kot letalo,
je za zgled, za drugo ogledalo
ko postavlja, kaj so zmage prave.
Druga se ne vzpne niti pol metra,
kvečjemu v globino teža vleče,
ko se ta po površini meče,
ko kljubuje mastna sunkom vetra.
Je mogoče, da obe sta Niki,
se sprašujejo pri tem rojaki,
zrejo ko v obličje tisti spaki,
ki postavlja se na čelo kliki.
Dve sta, je ime samo enako,
žalibog ga ena profanira,
sama sebi prava je ovira,
ko prezira drugo čisto vsako.
