Basen ni, logár ker v njej nastopa,
zgodba sama vendar ni človeška,
težkokategorniška je, težka,
je poanta ta, kdo koga šopa.
Se logár po gozdu je sprehajal,
mislil si je, vreme se obeta
lépo, jasno, ptič po zraku leta,
sebi sam logárček je ugajal.
Segal v desni žep je in prekladal
v levega drobtinice je vneto,
jih bilo je malo, kot zakleto,
s tako mislijo se je ubadal.
Treba malice po težkem delu
da bo, se logár sestradan spomni,
a obroki pičli so, res skromni,
želja pa vse večja je po jelu.
Kar ponudi se mu iznenada
hamburger, bi snedel ga veselo,
ko tedaj naenkrat zašumelo
ne bi v gozdu, kot da drevje pada.
Pridivjala svinja je vihravo,
kot da bi kovač vihtel kladivo,
je udarjalo, teptalo v živo
vse, kar živo je bilo in zdravo.
Je izpustil logár, kar obliznil
malo prej je, v strahu stran pospešil,
komajda se na drevo je rešil
in odvrgel vse, kar je ugriznil.
Svinja mu je v blato poteptala
čisto vse, kar rad bi zmetal vase,
naredila je spektakel zase,
kdo logár je, vsem s tem pokazala.
Ves ponižen spustil se z drevesa
je logárček, da se pomirita,
se režala je debelorita,
glej ga, revčka, kako se ga stresa.
Prim. na:
NOVA24TVJi podal je roko, v parkelj segel
in močno pohvalil budnost njeno,
je logárček, pa saj je vseeno,
enkrat več samo svinjam podlegel.
