Običajno v pravljicah tako je,
palček tisti je, ki modro zmaga,
s trikom velikana ki premaga,
ko pomerita se v boju v dvoje.
Pač tako se v pravljicah dogaja,
a življenje pravljica ni večna
in dežela ni do konca srečna,
kjer se palček z zmagami napaja.
Zmaga mu zadostna ni nobena,
zagrenjeno išče nove trike,
vse bolj je ujetnik lastne klike,
kreatura uboga, narejena.
Vedno znova palček išče zmago,
zmage drugih s triki si prilašča,
zloba se ga zmeraj bolj polašča,
lastno čuti vedno bolj nesnago.
Ena stvar zanj najbolj je boleča,
da ne more zmagati pošteno,
ne postane rdeče žal zeleno,
da izmuzne se mu vsakič sreča.
Biti velikan mu ne uspeva,
niti v pravljici, še manj v resnici,
majhen palček da je po krivici,
pritožuje se, ob tla zadeva.
Nikdar palček velik ne postane,
naj vseh vrst se trikov poslužuje,
z njim iz dneva v dan je le še huje,
velik vselej velikan ostane.
