Je v gostišče blizu kolodvora
ker pač biti mora, gost povabljen,
radi bi, da bil bi že pozabljen
za gostitelje je nočna mora.
Konjevodec Igor kos bo stvari,
rekli v hlevu blizu kolodvora
hlapci so, on da voditi mora
gosta, kajti on je maček stari.
Je edini, ki lahko pariral
gostu bo povabljenemu drevi,
ko so hlevu šteti težki dnevi,
on bo z gostom divje galopiral.
Gost povabljen je, a v grlu s cmokom,
je nezaželen, bo konjevodec
rekli so, ga dal tam na povodec,
z enim samim ukrotil ga skokom.
Pride gost, galantno se posede,
ne predstavi konjevodec gosta,
kakšna funkcija je, saj preprosta
duša Igor je, kot iz zasede.
Se potem obrača nanj prav jezno,
mu besed zmanjkuje, gost obrača
konjevodca, kot da je igrača,
mu parira, ga osmeši trezno.
Se smehlja v osuplo ves čas faco,
Igor konjevodec brez predaha
nekaj kakor vedno konjem maha,
na krilečo da spominja raco.
Tole je pa krasna polomija,
je mimoidoči zgolj pripomnil,
večje ni od te se štale spomnil,
konjevodca Igorja kar zvija.
Kaj storiti z gostom, ki ni takšen,
kot pričakovali so tam v štali,
ko so konjevodcu v pest ga dali,
ta je gost drugačen in to kakšen!
Se zavedajo pri kolodvoru hlapci,
to ni šarec konj, je mož ugleden,
Igor je izpadel še bolj beden,
hlevski vodje vsi rdeči, trapci.
