Bager, bagrič bil je zaparkiran,
je pod gabrom bagrič naš sameval,
žalostinke si samo prepeval,
jasno je bilo, je degradiran.
Ni več vozil bagrič za župana,
je v dolini črni zasmrajeni
rjavel kot gabrič posušeni,
sanjal, da nanj čaka še Ljubljana.
So zakurblali ga, ja, mat kurja,
rekli so rojaki, bagrič mora
do prestolnice, to je pokora,
da stoji, razganja ko ga furja.
Brž na cesto in kar v glavno vlogo,
več kakor župan je kak inšpektor
in še več kot ta bi bil direktor,
a je kandidatov vse premnogo.
Ko ni kompetenc, se da izbrati
pot edino to, da bagrič krene,
stran ko si izbere, da sam sklene
pod svobodno sonce se podati.
Če izpita ni, da bager vozi,
bo izkaznica dovolj mu članska,
kar zadeva lahka je, postranska,
zdaj na cesti bager je v vsej grozi.
Bo podiral in bo paradiral,
za svobodo se bo divje pulil,
po kolenih plazil, se ožulil,
vse da bagrič naš bi avansiral.
Daleč cesta ga ne bo peljala,
to ve bagrič, bo nazaj v dolino
treba prej ko slej, v tisto divjino,
tja pomlad ga naglo bo poslala.
Preden gabri bodo zacveteli
in se gabriči silili z njimi,
bagrič bo tičal v globoki zimi,
kaj v revirju z njim naj bi počeli?
