Hišo bo zgradil, je napovedal,
trdno, ki za vse bo dom najdražji,
gradnje pa način da bo najlažji,
svet samo strmel bo, ko bo gledal.
Malce višji sicer davki bodo,
a to vse za nove hiše gradnjo,
je postavil genialno zadnjo
steno že kot upanje v svobodo.
Novih več da ne bo omejitev,
brez mask, še zidarske padle bodo,
ko gradil bo, okno ko v svobodo
vzidal bo kot glavno pridobitev.
Je postavil res v začetku streho,
pod katero stlačiti se dalo
stanovanj bo trideset in malo
več krat tisoč, najprej za uteho.
Je prišla, odnesla je poplava
streho, da z njo šle so iluzije,
hiša ta da vsak plafon prebije,
da je trdna in edina prava.
Zaredila se potem golazen
je v mokroti, da je vsem smrdelo,
se razpaslo nutrij je krdelo,
kjer za hišo prostor zija prazen.
Hitro je potem najel kovača,
ta čez mesec da ogrodje zbije,
bo za hišo, tisto ki pač ni je,
razen v sanjah njega, gobezdača.
In tako potem je onegavil,
on, ki vsakega dobi zdravnika
v enem mesecu, se z vsakim tika,
kot naenkrat svetu je objavil.
Cena hiši pa v nebo je rasla,
ker ni mogla žalibog v globino,
kjer ni temeljev, le za živino
prostor, da se bo golazen pasla.
Hiša nova na predajo čaka,
nekaj tednov je samo do roka,
ko predaja bo, zdaj glasek stoka
iz podrtega mu golobnjaka.
