Dlakočar otrok neozdravljiv je,
če še ne poznate diagnoze,
saj so ga edino nebuloze
in reakcije srhljivo divje.
Ko beseda se otroku daje
ko besedo sliši sploh bolezen,
besen je, nikakor samo jezen,
ves se svet mu v temeljih zamaje.
In ko sliši za številke, vsote
ki so diagnozi v podkrepitev,
zlomi se mu v hipu ureditev,
pridobi obliko čudne gmote.
Ta bolezen redka je resnično,
Dlakočar pa ve, da ga zlomilo
zdravljenje bi, kajti, kar je gnilo,
je neodravljivo, delo nično.
Dlakočar, ki plesal kakor nor je,
le še divje cepeta, ropoče,
se zaveda in nad sabo joče,
solz bilo za Savo bi, za morje.
Je otrok, telo pa je odraslo,
še več, od hormonov ga razganja,
se sramotno vase sam zaganja
kot govedo, ki se ni napaslo.
S to je diagnozo kot zakleto,
zdravljenje nikakor ni mogoče,
saj narava mati tako hoče,
da v odraslem dete je ujeto.
