Zgodba, ki je ni, se ni zgodila,
basen, ki takisto ne obstaja,
kaj nam torej sploh še preostaja:
zgodba se je sama priredila.
V tej priredbi v basni nastopila
dva sta, tu imamo spet goloba,
ki po tujem zrnju vneto zoba,
in piškurja, da se je zgodila.
Če ne veste, kaj piškur je? Vodni
zajedavec, ribe izsesava,
je potočni, rečni, mu zabava
morje je kot habitat prirodni.
Spravil sivi se golob k piškurju
je na morje, šel bi se turizem,
tak zastonjski, pravi socializem,
sindikalni na Jadranskem morju.
Pa izkaže se, da ni mogoče,
tisti časi da so zdavnaj mimo,
je golob grdo zamešal klimo,
zebe ga in hkrati mu je vroče.
Se s piškurjem je grdo zafrknil,
ni zastonj piškur pač zajedavec,
ribe izsesava kakor klavec,
je golob prestrašen čisto mrknil.
Bi s piškurjem poravnal račune,
če bi mogel, pa je že prepozno,
je bilo na žalost preporozno,
se golob nabode, kamor kljune.
Bil vesel bi, če bilo bi vzeto
vse mu, da bi se piškurja rešil,
bi golob postopek rad pospešil,
izgubi da spet identiteto.
