Šempjo je prišel na prizorišče,
niso tam ga množično čakali,
niso v vrstah vsi čakalnih stali,
ki bi rekli jim lahko stališče.
So prišli, da slišijo, kaj reči
Šempjo jim ima, zdaj ko jih stiska,
ko se ne otresejo pritiska,
ko ne more nič več jim prav steči.
Redki so samo ga poslušali,
kaj imel povedati bo danes,
česa kriv mu spet bo sosed Janez,
ko so slišali ga, so obstali.
Ni mogoče, rekel, preživeti
s plačo mu, to zinil za začetek,
prevrteli večkrat so posnetek,
ali se ga res da razumeti.
Če si prvi kot on v gledališču,
po premieri je blagajna prazna,
plača, ki sledi, nato porazna,
prav ustrezna puhlemu je blišču.
Največ stane da ga energija,
za solarno plačo vso porabi,
Šempjo tarnal je ljudem, zagabi
se jim, ko ogabno jim nabija.
Če ti z vsem tem res ni preživeti,
rekli so še zadnji, obrnili
ki so hrbet mu, se sebi smili,
ni, ubožec, več te moč podpreti.
Čudno gledal Šempjo je v praznino,
šli so, on pa rad bi jim povedal,
da bi rad še štiri leta gledal
z njim propasti ljubo domovino.
