Tepec znašel se je na otoku,
morje ki ga z vseh straneh obliva,
rad bi na obalo, voda kriva
vsega mu je, kakor je otroku.
Je računal, kje lahko premagal
vodo bi, na trdna tla preskočil,
kot golobček hrbet bi usločil,
upajoč, da ne bo kje omagal.
Je računal tepec pot, ki krajša
je od druge, da bi se izognil,
vsem oviram, hrbet bi upognil,
da se s tem prevara mu olajša.
Je računal, dva dobil računa,
sta oba bila ponarejena,
pot ni po nobenem uglajena,
dolg nos je imel v obliki kljuna.
Ni z otoka žal zanj več rešitve,
naj sam sebi še tako se laže,
da mu izračun na dobro kaže,
ni vračunal tepec utopitve.
Mu postaja jasna, ne izide
da se pot in da se je dvakratno
uračunal, tokrat nepovratno,
kmalu tretji da račun mu pride.
Ta bo končni, ne falsificiran,
tepcu v nekaj tednih bo izstavljen,
in ko bo oznanjen in objavljen,
kot podelan bo golob stuširan.
Sanjal bo potem lahko svobodo,
da z otoka spet na kopno pride,
pravi se račun mu ne izide,
ki izstavili mu zdaj ga bodo.
