Je bila sošolka štiri leta,
zadnja štiri, celo predseduje
menda ta razredu, da vse huje
skupnost je razredna prizadeta.
Rekli smo ji Urška Žonta lena,
nisi vedel, kaj ime, priimek,
kakšen je osebni tu zaimek,
kakšna zblojena celotna scena.
Rekli smo ji Urška, Žonta piše
v redovalnici, lena dodano
kot ocena, zdaj vam je že znano,
koga se tako lahko nariše?
Žlobudrala je perverzno, zlobno,
je žalila vsevprek po razredu,
da ne more biti z njo vse v redu,
vedeli smo, bitje je hudobno.
Se z vso težo nate zavalila
Urška Žonta je, tedaj nič lena
ni bila, na kogar zavaljena,
tega bi ta hip ugonobila.
Spravila na dno je vso kulturo
ne razreda le, kar šole cele,
mastne padale ko so, debele,
vsako šolsko je razbila uro.
K sreči šolsko leto se izteka,
ni za leno Urško Žonto mesta
več v razredu, čaka jo le cesta,
spričo teže na njej avtovleka.
