Gledati ljudem je ni mogoče,
če že vidiš jo, pogled obrneš,
v mislih v tiste čase se povrneš,
ki za njimi marsikdo zajoče.
Ko jo vidiš, ko tako postava
dol po Kolodvorski od postaje,
vredna od prezira pa do graje,
veš, da tukaj ni je, veš, da plava.
Ni več javna hiša to, je cesta,
svoje posle kjer opravlja bedno,
ni sploh je imenovati vredno,
v družbi nima svojega več mesta.
Prej so rekli, da je pač vlačuga,
Kolodvorska da dom ji zato je,
da tam kaže vse uboštvo svoje,
kot bi rekli spodaj: čista tuga.
A ko vendar bolje jo pogledaš,
veš, da se za tem še drugo skriva,
da nekdo tja peha jo, poriva,
kjer halucinira, se zavedaš.
Krmijo jo, kakor se golobe
krmi s pičo, pač s substanco tako,
da iz nje so naredili spako,
polno zagrenjenosti in zlobe.
Je povsem odvisna od injekcij,
da na cesti sploh se še prikaže,
kaj počenja, vsem v obraz se laže,
polna je toksinov in infekcij.
Je odvisnica, o tem ni dvoma,
da našopana je, se zaveda,
da zato nihče je ne pogleda
in da bo naslednji stadij – koma.
Ve, da se ne da je reševati,
ker odvisna je že pregloboko,
je na tleh, ne plava več visoko,
sama žal se mora pokopati.
Prim. na:
NOVA24TV
