Oče pisal se je Predikaka,
pa se sramoval je mož priimka
in še bolj otepal se nadimka,
ki ime zares ni za junaka.
Si priimek mož je predrugačil,
v novem s tem vzgojil je duhu sina,
toda atavizma je glavnina
pokazala, da le lév je slačil.
Je premalo takšna prelevitev,
saj pod kožo isto vse ostane,
vsak trenutek tisto znotraj plane
ven kot ista žalostna stvaritev.
Kadar sin po odru se spakuje,
prav počasi, da prej vse te mine,
misel vsakič ista te prešine,
da fanté pač spredaj iztrebljuje.
Ga imajo danes za prdina,
češ da spušča zgolj vetrove glasne,
a stvari na dlani vse so, jasne,
gre za Predikakovega sina.
