O čakalnih vrstah je beseda,
ali kratke so ali so daljše,
grše spričo tega ali zaljše,
se o stvari silno spreneveda.
Tristo v vrsti da jih je, dejala
Tina je, kot videla je sama,
nak, narobe, je iz tega drama
cela se razvila, vetra dala.
Vse narobe je, kar Tina vidi,
vrsta dolga ni tako v resnici,
to prividi so, bili medklici
so o tem, kako število spridi.
Hudo je napako zagrešila,
javnost je zavajala očitno,
kajti vrsta ta neizpodbitno
toliko ni dolga, ni se vila.
Tino treba brž na laž je dati,
tja postaviti jo, kamor spada,
štetja namreč ona ne obvlada,
še številk ne zna več prav prebrati.
Ni jih tristo v vrsti čakajočih,
kje živi nesrečnica ta Tina,
tisoč tristo jih je, je dolžina
napačna, kot vidijo navzoči.
Brž na pranger z njo, ker podcenila
s tem je čakajočih potrpljenje,
ki stojijo v vrsti za življenje,
kaj nesrečnica je zakrivila!
In zdravnica je povrhu tega,
le kako je sram ni, da preštela
tisoč žrtev je premalo, vzela
se ji bo licenca, super, mega!
