Na Živalski farmi je zatišje,
zima je, a vse pomlad že čaka,
ura pa čakanja dražja vsaka
v klimi je tišine zdajšnje mišje.
Se podrlo večje gospodarsko
je poslopje zdavnaj že, ne spravi
se ga več pod streho, ne popravi,
niti ne za silo, po šušmarsko.
Je tišina, prasci vladajoči
pravijo, odstotek da se dviga,
pa čeprav se vidi, konjska figa
da vse skupaj je, ki kmalu poči.
Čakajo ocene in podatke,
sklep je farme znanih gospodarjev,
briga jih odtekanje denarjev,
mar so jim edino sanje sladke.
Čaka se, razmere da ustrezne
bodo, kot se v latovščini pravi,
ob poginjeni se čaka kravi,
analize ker da so obvezne.
Čaka se in redno zamolčuje,
kolikšen pogin je, dolgotrajna
ko oskrba se izvaja bajna,
farma po številkah napreduje.
Čaka se v tišini, da ne pride
vse na plan, da farma zgolj propada,
podeli se kakšna več nagrada,
da zadeva gladko se izide.
Gladko, ko na koncu se prek roba
farmo tiho dol, v prepad porine,
bo prekinjal grobne molk tišine
kvečjemu še kakšen čivk goloba.
