Jatica v zalivu je nasedla,
več poti nazaj nikjer na najde,
kamor se obrne, vsakič zajde,
v blatu prav globoko je zabredla.
Je v zalivu glasno, grom odmeva,
vsakič poči kaj, da se prestraši
jatica golobov, ki na paši
znašla tam se je in pregoreva.
Zaskrbljena je vodnica jate,
za zunanje ki skrbi zadeve,
da si zadnjico rešile reve
pravočasno bi iz te zagate.
Le kako iz tega se rešiti?
Pomoči zunanje jata noče,
sama se izvleči venkaj hoče,
Mar ne ve, da ni več moč uiti?
Ni nasedla šele zdaj ta jata,
ni prestrašilo je zgolj grmenje,
trese perje se ji za življenje,
ko povsod so ji zaprta vrata.
Zanjo živ krst nič več se ne zmeni,
odpisali so jo, češ pobira
itak to svojat, ki je ovira
sama sebi največja na sceni.
Vrana s črnimi očmi kot sraka
bega sem in tja, samo vzdihuje,
je z golobjim vodjo le še huje,
čivka nič več ne, zgolj kokodaka.
Le kako naj se evakuira,
sebe vsaj, ne more golobnjaka,
je pogubna odločitev vsaka,
svet se iluzij s hrupom podira.
