Poznal sem ga, vsem znanega bahača,
enorokec z eno roko sámo,
iz tega delal je vsa leta dramo
in uprizarjal rdečega kričača.
Da drugo roko v bojih je izgúbil,
med ofenzivo, v pratežu maršala,
šušljali so, da vse je skupaj šala,
a tiho, saj lahko bi jih pogúbil.
Ta levorokec namreč je grozil,
širil svojo levega pravico,
se zaklinjal, da gre za resnico,
saj kup medalj za roko je dobil.
Vedeli pa vsi so prav natanko,
stroj da roko mu je preč odrezal,
ko pijan je po mašini drezal,
vpisal se nato v edino stranko.
Ta povzdignila ga je v junaka,
enorokec prav ji je prihajal,
vlekel na ušesa in ovajal,
polna ga bila je krčma vsaka.
Rekli so, da je izguba roke
pravzaprav bila nebeška kazen,
ko po vojni večkrat je kot blazen,
spravljal se na ženske in otroke.
Toda časi so se spremenili,
levoroki je režim poniknil,
drug sistem na ruševinah vzniknil,
levi so začasno se poskrili.
Potem prilezli spet so vsi na plan,
povsem drugače jeli govoriti,
laganja svoja stara željni skriti
so urno obrnili plašča stran.
Da levorokec ni izgubil roke,
začelo se povsod je govoriti,
možak protezo moral je nositi,
in pravil pravljico je za otroke.
Da vedno mož imel obe je roki,
to nebulozo širili so vplivni,
zavestno pa pozabljali naivni,
da tip se znašal kdaj je nad otroki.
Nato naenkrat je bilo moderno
o bojih spet junaških govoriti
in za svobodo čimveč rok zgubiti,
pa naj zveni to še tako mizerno.
Kako zdaj? Enkrat z roko, drugič brez?
Normalen človek se je končno vprašal,
le koga bo levak okrog prenašal,
in kakšen zdaj to v glavah je potres?
To ni potres, je le način levice,
kako nasprotnika obvladovati,
z lažjo se pri življenju obdržati,
ko končna bliža zmaga se resnice.
Ko zbrana pod lažjo je vsa levica,
je jasno, kdo ji najbolj je napoti,
in kdo ji iz oči stoji nasproti,
to ni desnica, temveč zgolj resnica.
