Nov poziv dobil je na sodišče
Goran iz Opankovcev, zmečkal ga,
češ kaj zdaj mi bo še ena pravda,
kliče ven pomlad me, na igrišče.
Niso znova tja ga poklicali,
kjer bila naj bi ta obravnava,
sklenjena bila je poravnava
kar počez, kaj čas bi stran metali.
Kdo za Gorana papir bi tratil,
rekla je sodnica, ga zmečkala,
takega nato v predal je dala,
da se ne bi po pisarnah klatil.
Gorana pri miru gre pustiti,
škoda je papirja in pozivov,
obravnav brez haska in prizivov,
ko pa vse prav zlahka je prikriti.
Ko zadeva pride do vložišča,
se zavrže tam že, koš jo čaka,
tej sledi potem zadeva vsaka,
dokler ne prispe vse do smetišča.
Sodstvo kot v Opankovcih deluje,
kádija opravi vse brezhibno,
tudi tu tako, dokler negibno
Goran ne bo ležal, se svetuje.
Vsak izrek pa v ljudstva bo imenu,
saj izreka ni, ljudstva ni treba,
priča bodi zgolj sodstva pogreba,
ljudstvo temu služi naj namenu.
Sklenil s sodstvom Goran je nagodbo,
na nobeno da ne gre sodišče.
Zunsajsodno ljudstvo ga preišče
sámo mu izreče zadnjo sodbo.
