Srečanje bilo posebne vrste
to je, grafe ko so pokazali,
matematiki besedo dali,
gledali drug drugemu pod prste.
Tudi on prinesel si graf svoj je,
ga pokazal zbranim je prav vzhičen,
toda rezultat je bil ves ničen,
bil razklan je graf na dvoje, troje.
Kar naj raslo bi, to šlo navzdol je,
on pa trdil je, da vztrajno rase,
kazal s prstom na uspehe, nase,
češ poglejte, grafu gre na bolje.
Bolj ko kazal je, bolj so smejali
nosu dolgemu se, frfotanju,
ha-ha-ha nenehnemu grgranju,
so sedet ubožca brž poslali.
Graf, ki kazal ga je, je pokazal,
da je poligraf, da je detektor,
ga razgalil je, kot bi reflektor
osvetlil ga, ga z lažmi premazal.
Poligraf pokazal je, lažnivec
torej da je, da nepoboljšljiv je?
Ne, bilo še dosti bolj je divje,
je pokazal, kdo za vse je krivec.
Ne lažnivec, to bila bi šala,
ki bi se na glas ji le smejali,
zdaj pa so lahko takoj spoznali,
da je norec, ne samo budala.
