Saša da je nula vsake ničle,
vedeli so, ko se prikazala
je na trgu, da bi vsem vse dala,
padle so ocene nizke, pičle.
Da je nula, da se razkazuje,
na biciklu da mednožje vozi,
videz da enak je strašni grozi,
s Sašo da je sleherni dan huje.
A prišle so vendar tjakaj stranke,
stranke, ki so vajene plačati,
če je kje kaj takega pobrati,
kar dobiš od Saše, stare znanke.
Saša jih je v vrsto postrojila,
vsakemu odmerek časa dala,
saj je že od prej jih vse poznala,
z njimi večkrat skupaj je vozila.
Je kot Vesna in kot Slobodanka,
se zeleno dela, socialno,
prerojeno, to počne fatalno,
dobrodošla ji je vsaka stranka.
Ni za Sašo sploh alternative,
stranke generacij ko različnih
obdeluje le po točkah stičnih,
so enako ji nezanimive.
Je glas ljudstva čisto vse razložil,
Saša da je nula, znano splošno
je dovolj, a vendar so pogrošno
stranke k njej šle, krog je zaokrožil.
