Mojster Pepe stesal je poleno,
s tem dobil je nov obraz Ostržek,
se izkazal hitro kot izvržek,
saj živel je skrajno nepošteno.
Se nato Ostržek spreobrnil
z leti je, a v pravljici edino,
v svetu pa, v katerem mi živimo,
vsak poduk v trenutku bi zavrnil.
Neki drugi mojster v našem svetu,
rekli bomo mojster mu Pritlehni,
v svoji hudobiji neprenehni
vsakič steše kak nov kos v zaletu.
Smo Cmeravega tako spoznali,
ta teptal je pravo kot za stavo,
češ spoznam se nanj, kako norčavo,
kakor konj z ročaji, zgled živali.
Z imitacijo naprej se silil
drugi kos lesa je, bo primeren
rekel mojster je Pritlehni, veren
bo dovolj, in se ga je usmilil.
Imitiral je, da konj je tudi
ne tisti z ročaji, ampak šarec,
februar je bil, še niti marec,
ko pregnali so ga časi hudi.
Ni se ta Ostržek spreobrnil,
to zgodilo bi se morda v grobu,
kos lesa, podoben bolj golobu,
mojster je v delavnici prevrnil.
Vedel ni, a vendarle se bal je,
da to zadnji kos je, to poleno
se neotesano in zeleno
imenuje Teslo, ubogo zdravje!
S tem Ostržkovim sesurogatom
pokazalo je, kako jegnilo
vse v delavnici,smrad bo pustilo
za seboj in zadnjim plagiatom.
Ni polen več, mojster je opešal,
prerod novih je končan obrazov,
s serijo dokazal je porazov
nam Pritlehni, da je vse zamešal.
Zadnji kos lesa mu še ostaja,
ta je za pokop, vanj domovino
stlačil bi, da šel bi v zgodovino,
ta kos zdaj zanj zadnja bo postaja.
