Davka novega ne bo, žgolel je
vrabec in golob mu je prikimal,
butec jima vdano je prikimal,
gledal proti ptičema v vejevje.
Bolje vrabec v roki kot na veji,
dopovedoval golob je dalje,
meril, slikal butcu je razdalje,
kazal proti zgornji davčni meji.
Ni obdavčeno, kar nepremično
je za zdaj in bo tako ostalo,
ko pa se premikati bo dalo,
bo obdavčeno le vse pomično.
Bolje vrabec v roki, sebi kimal
je golob, saj drugo ni gotovo,
toda davkov res ne bo na novo,
se je namreč dobro pozanimal.
Butec je poslušal in se strinjal,
novih davkov da se ne uvaja,
le pri starih trajno naj ostaja,
tem se kakor vselej bo udinjal.
Če že biti morajo, zgolj stari
davki naj plačujejo se vedno,
stare da bo poravnaval vedno,
zgledno, butec ponovi, poudari.
Hvali ptičev teh obeh pogumnost
in odločnost, premočrtnost njuno,
butec, daleč ki živi za luno,
plača davek stari – na neumnost.
