Ko bilo že čisto vse je mimo,
Mihec Kradežev se je oglasil,
ne da bi k besedi se priglásil,
rad razkrinkal družbeno bi klimo.
Mi smo isti, vendar smo drugačni,
je ponavljal v nedogled nedavno,
zdaj razkril je Kradež misel javno,
česa Mi smo od vseh najbolj lačni.
Mi smo isti, a je v tem razlika,
da smo boljši, prav zato ne mara
mafijska nas ista klika stara,
to je, joče Kradež, jasna slika.
V levi žep smo tlačili vseskozi,
kar pobrali drugim smo iz žepa,
češ saj množica je vedno slepa,
kakor mi nenehno je na dozi.
A potem so v našem žepu luknjo
naredili tisti, ki so isti,
da nakradeni predmeti tisti
zapustili s tem so našo suknjo.
Mi smo isti, niso dovolili
vendar nam, da v žep svoj bi dajali,
kar smo skupaj z istimi pobrali,
so grdo nas isti nasmodili.
Mafija, povem vam, je zastokal
Mihec Kradež, vedno bolj nam vlada,
šla od nas, ki isto smo, vsa nada
k vragu je, beraček se je zjokal.
Klaj boš stokal, so računi čisti,
Istih isti so mu zdaj dejali,
smo namesto tebe mi pobrali,
saj smo vendar, poba, mi vsi isti.
