Znašla sta se v igri na dvorišču
stari maček, prekaljen, ponosen,
in golob gizdav in neizprosen,
znan po čivkanju samo in vrišču.
Znašla sta se, nista se igrala,
ker preresno je bilo okolje,
da se ne bi srečala, najbolje
bi bilo, nikakor taka štala.
Stari maček, dobro ki obvlada
položaj, pospravlja ki golazen,
neverjetno bil je z njim prijazen,
hotel ni, golobček da nastrada.
Gizdalin golobji vanj zaganjal
se kot pes je, saj mu preostalo
drugega ni, kolikor se dalo,
le norosti je teater zganjal.
Zmerjal mačka je, grdo ga blatil,
ta pa vračal vse mu je dostojno,
deloval umirjeno, spokojno,
ni, kot moral bi, čivkača sklatil.
Gledale so to stvar stare mame,
ptič gizdavi se jim je zasmilil,
ko na mačka sikal je in škilil,
v ptiču so se prepoznale same.
Mu drobtinic treba bo nasuti,
rekla prva je, druga dodala
svoj glas, da bo ptiču pomagala,
naj se revček kot doma počuti.
Mar prinesel ni golob drobtinic
zadnjič ji na okno, sicer gnilih,
saj je revež, se močno ji smili,
leta ko okrog volilnih skrinjic.
Šavsnil maček stari pravočasno
gizdalina ni, kradljive ptice,
ni zabrusil mu v obraz resnice,
ko bilo je vse na dlani, jasno.
Deloval je malce neodločen,
je v resnici bil preveč dostojen,
ko norel je gizdalinček zblojen,
ko s podrepnikom je bil soočen.
Ali pa je stari maček vedel,
da tako je v tem trenutku bolje,
saj napuh goloba sam zakolje,
preden se ta dobro bo zavedel.
