Robin hud takole je zastokal:
»Bližajo se nam spet hudi časi,
vrženi bili so zadnji asi.«
In potem se bridko je razjokal.
»Huda kriza nas bo prizadela,
najbolj bom od vseh jaz pokasiral,
Robin hudi se je zasekiral,
kot da ga udarila bo strela.
Sova gledala ga je drevesa,
sova, ki jo za nasvet je prosil,
ki bi ji, če mogel bi, vse znosil,
le da z veje se ga ne otresa.
Sile vse bom moral zdaj napeti,
da bom spravil tale kupček skupaj.
Rekla mu je sova: »Ne obupaj,
vase moraš malce vsaj verjeti.«
Migal Robin hud je levo, desno,
da bi vendar nekaj skupaj spravil,
svojo lastno glavo bi zastavil,
saj postalo je izjemno resno.
Niti sovi zdaj več ne verjame,
da bi mu v resnici pomagala,
da mu ne bi enkrat brce dala,
češ hudič naj ga, bedaka, vzame.
Sile vse napenja Robin, stisnil
da bi skupaj končno kupček tisti,
pa če šel pri tem bi do obisti
in kljub bolečinam ne bi pisnil.
Stiska, upa, da vse sile dali
zanj bodo, na veji da obstane,
a kar pride ven in kar nastane,
le iztrebek je golobji mali.
Prim. na:
NOVA24TV
