Dolgo ni bilo ga že na sceni,
se pojavil končno spet je Makso
Pobesnili z dolgoletno prakso,
ki tedaj, ko kriza je, popeni.
Pobesneli Makso je dežurni
tudi zdaj, da besnost vso izpljuva,
saj resnica ga boli in kljuva,
monolog razplete se polurni.
Spravi Makso besno na soseda
Janeza se, saj le to obvlada,
pljuvati in da vse vanj zabada,
da pokaže, kaj zares je beda.
Če prevedli bi, kar Makso pravi,
Pobesneli, ki se spet oglaša,
bi bilo, kot da kdo oponaša
v slaščičarski vajenca opravi.
Se priduša Makso, da baklave
so pretrde, da ne da se jesti,
v slaščičarni da ni kam več sesti,
kremšnite da ne dobi se prave.
Makso Pobesneli brez bontona
novega nič ne pove pod soncem,
tole le povejmo še pred koncem,
sika ves čas da zgolj: »Čifšanona«.
