Kot konferansjé se je pojavil,
na plesišče vabil, krilil, mahal,
deloval takisto čisto mlahav,
vse po vrsti brez uspeha gnjavil.
Ples bo, hremo, hodte, ne stojite,
je hrhral, z glasovno kot napako
oponašal bi goloba, srako,
je bilo tako, le verjemite.
Šestnajst postrojil si je plesalcev,
pa čeprav prej dva je manj obljubil,
nič ne de, če več jih je izgubil,
poplesavajočih pohajalcev.
Delal naš konferansjé je pare,
bi iz palčice in iz dolgina
rad ustvaril par, mu le dolžina
šla ni skupaj, kar ga vidno tare.
Kakšen ples bo, kaj je na programu,
tega sploh nikomur ni povedal,
bedasto je le na oder gledal,
skakal pa na vižo eno samo.
Znana ni bila ne melodija
niti plesna zvrst, še manj plesišče,
da ne govorimo, prizorišče
da bilo je čista polomija.
Žvrholel je, narodno enotno
da prestopati poslej se mora,
oh, ubog konferansjé, pokora,
vse ostalo je bilo drugotno.
Je kot žvižganje golobov, škorcev
slišalo se to poskakovanje,
če označimo na kratko stanje:
brez zvrsti, vsebine, le ples norcev.
