Letal je, čeprav bila so krila
mu pokvečena že od mladosti,
se prepuščal ptiček je norosti,
ki naj bi vse hibe mu zakrila.
Je letalec tale, pne v višine
vedno bolj se, zanj so govorili,
komaj še s pogledom ga ulovili,
ko nenadoma nad njimi šine.
Le od kod mu taka energija?
Geni so gotovo idealni,
se glasil odgovor trivialni,
je sledil pogled nanj, ko se zvija.
Je pošlo prav kmalu vse gorivo,
vsa dotakanja niso zalegla,
ni ga reševala niti megla,
videti pokveka bil je v živo.
Hotel že zasilno je pristati,
a so našli brž mu zatočišče,
boter senco gabrovo poišče,
tja, veli mu, moraš zapeljati.
Frfotal pod krošnjo je za silo
še potem, da sonce ne opeče
ga preveč, gorivo ko izteče,
da najhujše ne bi se zgodilo.
A potem se senca mu umakne,
gaber se ukloni, veje suhe
razlog za golobčkove so muke,
sončarico frfotavček stakne.
Prhuta okoli, opeharjen
in nategnjen bil sem, se zaveda,
od nekdanje slike senca bleda
le ostane, bebček ves poparjen.
Prim. na:
NOVA24TV
