Se čutila babnica svobodna
in brezskrbna ves čas je, vsa leta,
zdaj na moč je besna, prizadeta,
situacija je brezizhodna.
Je rovarila ta štiri leta,
a čez noč se sreča ji obrne,
da se nikdar več nazaj ne vrne,
renči v ihti, krili in opleta.
Kot kraljična je na zrnu graha,
vse jo žuli, vsaka reč ovira,
s slehernim ihtavo se prepira,
ji v kosteh je dobra mera straha.
Bolj ko se obrača na ležišču,
bolj je trd ta grah, to je resnica,
vpije na ves glas, da se krivica
ji godi na njenem prizorišču.
Babnica zdaj vse bi naredila,
da z ležišča bi se še pobrala,
bi se, če še je treba, še prodala,
kogar koli v hipu podkupila.
Zrno graha prav za nič ni krivo,
ves problem je v njeni hrbtenici,
ki je zlomljena, če po resnici
se pove in to je zanesljivo.
Jo napenja, kot da bi požrla
preveč graha in fižola zlasti,
ker prebave nima več v oblasti,
ji je, kot da bi se v peklu cvrla.
Ohromela vsa ji je levica,
hrbet se docela je usločil,
malo še, pa ji mehur bo počil,
za vse to ji kriva je – resnica.
