Janko je sezul čez noč opanke,
grem v obljubljeno deželo, rekel,
bos in gol na sever je pritekel
iz balkanske rodne k nam palanke.
Je belví tam, lep pogled ponuja,
tam se bom, si mislil je, naselil,
kot nomad se tega je vesélil,
da se ustali, bilo je nuja.
Nuja, da ne rečejo, poglejte,
kot cigan po svetu širnem roma,
tale pritepenec nima doma,
nič zaupanja vanj ne imejte.
Ustaljen, urban, ne kakor cigo,
češ obleka naredi človeka,
se obnaša, da denar priteka,
sam pa daje drugim konjsko figo.
Na svobodi sem, tu raj na zemlji
je za take, kot sem jaz, stremuhe,
za rojake moje, za lenuhe,
geslo naše: »Vsem svobodno jemlji!«
A napačno Janko si predstavlja,
kaj svoboda je, slabo tolmači
pojem si, v deželi ko oblači,
ko objestno ves čas se postavlja.
To lahko počenjal dolga leta
brez skrbi je, ker da sosed Janez
zoprn mu je, a jutri, danes
mu lahko bo vsa svoboda vzeta.
Ne verjame, a se vendar trese,
da svobodo dá se izgubiti,
kot jo je ukradel, mogel priti
tja bi, kjer se v luknjo sam spodnese.
Prim. na:
NOVA24TV
