Ko človeštvo Noe reševal je,
vse potrebno je na barko spravil,
upal, da potop ga bo naplavil,
novo da odpre se s tem poglavje.
Ni bilo obale na obzorju,
Bog zakuhal je potop svetovni,
človek da postal mentalno bolni
zdrav bi spet, ko blodil bo po morju.
Noe je poslal najprej goloba,
pravi Sveto pismo, da odkrije
kopno, sonce znova ko posije,
vrnil se je ta brez kljuna, zoba.
Mahnilo ga nekaj je po kljunu,
znal povedati ni nič natanko,
čivkal je, da mu nastavil zanko
je sam Bog, zaklinjal se Neptunu.
Če sposoben nisi nič odkriti,
sklenil Bog je, Noe naj odloči,
drugo ptico pošlje, ki razloči,
kje je kopno, kam se da rešiti.
Nič z golobom ni, to Bog spoznal je,
a ljudi na barki je tretjina
tam ostala, kjer večna temina
še ovija jim duševno zdravje.
