V Butngradu zdaj je cela štala,
hlev pri kolodvoru se podira,
gledajočim scena se upira,
ki tam iz svinjaka je nastala.
Je dva tisoč svinj in tri dodatne
v starem tem svinjaku nagnetenih,
mnoge le fiktivno sicer, enih
namreč tam sploh ni, ker da so blatne.
Krmi se jih nekaj sto od doma,
tja svinjak vso krmo jim pošilja,
da se prascem kar doma postilja,
da veliko jih je, sploh ni dvoma.
Svinje pa so vse nedotakljive,
prascem reče svete se živali,
radi bi še večim tam postlali,
a le če dovolj so zanesljive.
Treba v en glas svinjam je kruliti,
zakaditi vsakič mora besno
prasec v eno smer samo se, v desno,
more s tem še več pomij dobiti.
Svinj preveč je, da svinjak kar poka,
to na dlani je, kdor ga pogleda,
kakšno je razsulo, se zaveda,
stežka opomore si od šoka.
Da svinjak v resnici preživeti
mogel prascev bi le kakih tristo,
znano je, a ravno to je tisto,
kaj imeli drugi bi početi?
Svinje namreč to so nesposobne,
ki bilo bi treba jih nagnati,
pa svinjak očistiti, oprati,
ki mu zlepa štale ni podobne.
Je nevzdržno v tem svinjaku stanje
in ko krma bo pošla v celoti,
svinja druge se tedaj poloti,
bo pri kolodvoru rdeče klanje.
