Andersenovo prav vsi poznamo
pravljico o novih oblačilih
za cesarja, ki so na nosilih
ga prinesli, čisto golo kramo.
Da je cesar gol, tedaj si drznil
je izreči le fantič razumni,
kmečke pameti in v drži strumni,
ne da cesar nori bi sploh trznil.
Ni bil Neron, Robert cesar bil je,
česar Andersen sicer povedal
ni naravnost, ko je stvar razpredal,
in sledilo je norenje divje.
Novih oblačil pač za cesarja,
ki je gol in z odra ki odhaja,
treba ni nič več, zdaj preostaja
le menjava cap za kup denarja.
Cape naj sešije cesarica
nove si, dejali so, kar sama,
bo Helena bojda prva dama,
Lenča po domače, znana tica.
Je šivilja, na tekstil spozna se,
toda kaj ko to ji ne pomaga,
tudi v cape vse moči če vlaga,
ni stvari, ki dala bi jo nase.
Dala bi jo nase, s tem zakrila,
da je gola od pete do glave,
svoje striptizetarske narave
ne prikrije ta s kosi perila.
Golo se na oder jo postavi,
dva in pol milijona za obleko
pa se plača ji, da s staro deko
luknjasto vso zadnjico nastavi.
Dva in pol milijona vredna deka
z luknjami vred je, ugotovitev
te je pravljice, le potrditev
čakamo, medtem ko gola teka.
