V delavski so menzi kupovali
dolga leta štruklje za prehrano,
so imeli jih za jed izbrano,
na jedilnik jih pogosto dali.
Drugega ni, treba štrukelj jesti
tudi danes bo, so zapisali
na jedilnik, štruklji so ostali,
če jih vržeš, jih imaš na vesti.
Štrukelj je ves čas zagotovilo,
da ni nad menijem godrnjanja,
s štruklji zdrava hrana se oznanja,
večkratno se jih bo precedilo.
So bili bolj redki zadnje čase,
so zamrznjeni na to čakali
da na mizo spet jih bodo dali,
sindikat da jih porabi zase.
Nižje plače s to specialiteto
vštric gredo, je geslo sindikalno,
štruklje jesti zato nujno stalno,
in to naj bo dobesedno vzeto.
V menzi nehigiena vlada,
sindikat kriči, štrukelj ponuja
kot rešitev se, kot tista nuja,
standard da lahko hitreje pada.
Nov izdelek da je spet ustvarjen,
delavci spoznavajo, razkuhan
in ničkolikokrat že izbruhan,
to artikel je »Štrukelj pokvarjen«.
