Ladja velikanka je Svoboda,
gibanje ji je neomejeno,
luč ima ves čas samo zeleno,
znana ni beseda ji nezgoda.
To bilo je geslo agencije,
ko so ladjo si zavarovali,
preden so na plovbo jo poslali,
dali znak »Izpluj« ji iz žirije.
Kje so danes tisti zlati časi,
zdi na videz sicer se še ladja,
a kdor ne pozna ladje ozadja,
misli, da le pluje bolj počasi.
Pluje? Zgolj na mestu se obrača,
ni krmarja in ne kapitana,
gručica mornarjev zgolj je zbrana,
upa, da v pristan se ladja vrača.
Je nasedla pri novi gorici,
na katero trčila je s trupom,
tarnali so z največjim obupom,
so k Mariji molili Devici.
Da pogube jih obvarovala
bi popolne, reši da Svoboda
vsaj ogrodje, ker taka nezgoda
jo še ena brž bo pokopala.
Pokopala, ne zgolj potopila,
saj iz vode je še moč izvleči
kakšno razbitino, grob prepreči
tudi to, premočna blata sila.
