Je korakov nekaj le čez cesto,
ki jih mora Lena prehoditi,
da na svoje more čimprej priti
staro novo delovno ji mesto.
Gre do Kolodvorske s kolodvora,
kjer vse svoje čare razkazuje,
težki časi so in bo še huje,
zato čim več zaslužiti mora.
Se na Kolodvorski razteguje,
noge so narazen, roke kvišku,
pomanjkljiva je obleka, višku
bliža se, kdor sliko to kupuje.
Le kako da takšna je obleka,
da razgaljena je skoraj Lena?
No, ja, vemo, roba je cenena,
ji zadošča tanka že prevleka.
Mar ni svojčas šivati učila
punca se, preden kot kondukterka
delala je, mar je zdaj maserka,
svoj poklic čez noč je spremenila?
Ni čez noč, spremembe ni nobene,
le da zdaj na cesti je pristala
in reklamo rada bi prodala
o sposobnostih vrhunskih Lene.
Prej je ordinirala na vlaku,
kolodvor bil njena je domena,
zdaj pa drastično je padla cena,
Lena dela po tekočem traku.
Ker na kolodvoru ni prometa,
več za take, ki so odslužile,
na cesti napenja zdaj vse sile,
s kosom blaga na sebi opleta.
Upa, da če bolj bo produktivna,
s ceste Kolodvorske se pobere,
upanja sicer ni, da opere
se še kdaj, preveč je impulzivna.
Upa, da so to le hude sanje,
da na cesti Kolodvorski dela,
a bo, pravi, vse to potrpela,
ker da morda jutri že nov dan je.
Se nemara bo še kdaj povzpela
ne le za šefinjo hiše javne,
vidi v vlogi se najvišje, glavne,
zdaj za to prav pospešeno dela.
Tja do Kolodvorske s kolodvora
malo je korakov, pohitela
brž je Lena tja, da ne prevzela
bi ji druga mesta, tja brž mora.
