Ribič, sluga, starčka, zrno graha
na potapljajoči so se ladji
znašli kar naenkrat, vsi neradi,
ko jim nekaj majhnega pomaha.
Ko bili so poklapani čisto,
ko ne vedeli so, kam gre ladja,
se prikazal iz meglé, ozadja,
jim pritlehnež je, kar sam Mefisto.
Ti, ki si s hudičem v španoviji,
ga prosila ladje je posadka,
stori, da bo plovba zopet gladka,
in naredi konec tej noriji.
Draga, vemo, tvoja bo usluga,
a storili bomo vse, da bodo
naša vesla zopet šla v svobodo,
tarnal je užalaščeni sluga.
Zrno graha dopovedovalo
je zaman, da trdna je svoboda,
njen propad da bo velika škoda,
s čim bi se ji pomagati dali?
Ribič vedel je, da ni ulova
na vidiku, da samo Mefisto
jim lahko pomaga, vrže tisto
svojo mrežo čudežno če znova.
Metal mrežo bi Mefisto mali,
če bili bi stari časi zlati,
zdaj še sam kot utopljenec mlati,
ki so kamen krog vratu mu dali.
Je Mefisto tak kakor zalučan
kamen v vodo, se utaplja z njimi,
iz njegovih ust se sliši v rimi
nerazumni: »Boug pomagaj, kučan«.
