Prikazala se je avša uboga,
avša, ki z nasprotnega je brega,
brežca pravzaprav, ki vsega
že spodjedla je kakor nadloga.
Je začela avša v vrtnariji,
ker agraria naj bi ležala
bolj kot vse ji, ni se izkazala,
se zato podvrgla terapiji.
Terapiji pod vodo termalno,
to, ki spira avšasto početje,
da ne vidi se, kako podjetje
tone vedno bolj in bolj fatalno.
Te v inšpekcijo bomo poslali,
so termalci zdaj se odločili,
zelja in korenja nanosili
bomo skupaj ti, so tja jo dali.
Spet bilo na tržnici ni v redu,
posli so umazani cveteli
in ljudje pogosto oboleli,
v bolnici se znašli na pregledu.
Tam je avša brž nato besedo
večjo kakor dohtarji dobila,
rada se bolnišnica znebila
je zmeneta, ki jo pahne v bedo.
Boljši da so vendar njeni geni,
je spoznala, šla za svetovalko
gensko in z veliko zajemalko
je zajemala potem na sceni.
Ko odnehala ni, brez prestanka
delala ko zgago je in škodo,
so poslali avšo na svobodo,
je tako postala odposlanka.
In ko sfižila se je svoboda,
ko je avši nos še bolj narasel
in pogled njen ostri zbegan pasel
se je, takšna sreča jo usoda.
Nikjer glavna več ne moreš biti,
pod predpražnikom boš, tja se dala
boš in lahko podpredsedovala
avšariji kakor ti zabiti.
