Kmet, ki pameti mu primanjkuje
zdrave kmečke na zemlji slovenski,
se pripravljal k žetvi je jesenski,
sredi zime zinil: pomlad tu je.
Ta je kmet že štirikrat nasedel,
pogorelo mu je vse obenem,
o prehodu sanjal je zelenem,
ko je po poplavni vodi bredel.
Voda da naravnost naj odteče,
so učili ga, a se prepiral
z vsemi je in eksperimentiral,
češ na levi da ima več sreče.
V levo je kanale izkopaval,
drek zalival mu je pitno vodo,
nič ne de, jo nosil je s posodo
od drugod, junak ni obupaval.
Štirikrat tako in vsakič znova
je družina škodo utrpela,
on pa vpil ji je, kako naj dela,
ko zalilo mu še dva je rova.
Še četrtič se ga reševalo
bo brez vsake zavarovalnine,
on pa zraven bo podstavljal mine,
da uniči, kar je sploh ostalo.
Da dojel bi kdaj, čeprav počasi,
da sam sebi dela največ škode,
ni verjetno, Edija zablode
bere »Socializem v naši vasi«.
