V kader vskočil je neznan igralec,
mislili so, da gre za statista,
ko se ponovila scena ista
je takoj zatem in v njej padalec.
Kamera v trenutku je zastala,
ko se v kadru tretji je pojavil,
in četrti škodo je napravil,
se popraviti bo sploh še dala?
Kader naj bi to bil o prihodu,
v njem vrhunska, to se ve, zasedba,
a vse skupaj stara je priredba,
nesposobni statisti v odhodu.
Kadri tvorijo nov film, stari,
nesposobni skačejo statisti,
v glavnem preoblečeni fašisti,
kakor okostnjaki so v omari.
Še župan v en kader skače jezno,
kot bi pod nogami mu gorelo,
pa se komajda je sploh začelo,
zdi se vse prej kot normalno, trezno.
Kdor je proti filmu, v kader vskoči,
da bi zgodbo mu skazil docela,
scena da čimprej bi pregorela,
da ljudi se v dimu več ne loči.
Kadri prikazujejo nam stanje,
v njem ki film naš slovenski tava,
slabši kot statist je, višje plava,
in ime za to je kadrovanje.
