Zdrava naša je bila Slovenka,
se po pandemiji okrepila
hitro je, rdečico spet dobila,
trideset let stara čedna ženka.
Kar dobil jo doktor Robin v roke
je pred časom, šarlatan z zahoda
in ji napovedal, da izhoda
zanjo ni brez njega in brez stroke.
Naj pozdravil doktor na obroke
bi jo v kratkem, to ji je obljubil
in potem jo štiri leta skubil,
spravil ji ob zdravje še otroke.
Prej da bolna je bila, prepričal
revo je naivno in neumno,
on pa da se lotil bo pogumno
zdravljenja, in redno jo je bičal.
Tarnala ni, ker bila zapoved
je od zgoraj, kaj ji je početi,
bolje zanjo je celo umreti,
za resnico pa ukaz: Prepoved.
Jo izčrpal doktor Robin celo
v štirih letih je, kar je spoznati
smela šele, ko več ni obstati
doktor mogel in je pustil delo.
Kaj počel z njo doktor je Obljuba,
kot ga ves čas je imenovala?
Mu tretjino svojega je dala,
on pa se izkazal je – poguba.
Zdaj bo zdravljenje zares potrebno,
šlo počasi bo, obljub nobenih,
sliši dvoje misli zdaj poštenih:
hočeš zdravo pot ali pogrebno?
