Zbor formiral se je, da zapeli
bi ubrani večglasno glasovi,
pevci v večjem so številu novi,
saj so v zbor nedavno jih sprejeli.
Šestinštirideset ne nabere
se glasov, kričali so na levi
pevci fušarji, a nič veseli,
vsak od njih obupano se dere.
Če jih več bo in bo pel ubrano,
bo težava huda pevcev z leve,
ki so mrzke take jim zadeve,
kot na splošno je že dolgo znano.
Zbor formira se in ko zapoje,
petdeset glasov ne pričakuje
prav nihče, a se zgodi še huje,
eden več je, ki poje po svoje.
Ponorijo fušarji v trenutku,
kdo je ta presežni pevec novi,
pokajo od besa še zidovi,
priča ki so noremu občutku.
Zbor prevelik je, v njem izdajalec,
sliši zdaj po celi se dvorani,
kjer so pevci z zborovodjem zbrani,
ki programa nov je izvajalec.
Lov na pevca je odprt, ulovijo
ko ga enkrat, sploh ne bo več pisnil,
fušarski ko zbor bo nanj pritisnil,
bo hudo, kaj vse z njim naredijo.
Toda zbor prepeval bo ubrano,
ne glede na fušarsko norijo,
tuli ki golobjo melodijo
brez posluha, pardon, prav posrano.
