Črna kocka meče se za srečo,
vsak dan bolj je črna, se jezijo
nje metalci, se čemerni zdijo,
kot da bi metali v prazno vrečo.
V vrečko, ki brez dna je, ni oglata,
kocka črna se vrti zato le,
vržeš če tako ali takole,
ne obstane, ker žal ni ploščata.
Nateguje črno kocko roka,
roka leva, da bi jo zravnala,
z njeno pomočjo da dokazala
nekaj bi zgolj z logiko otroka.
Z logiko, da zemlja ni okrogla,
ker je mnenja takega levica,
ki zaganja kocko, da resnica
pride njihova okoli vogla.
Kockanje bilo je s kocko prazno,
ni ustavila se na šestici,
kar povzroča kup težav levici,
ki zakockala je vse porazno.
Črna kocka, ta jezi človeka,
ki je vedno kockal z goljufijo,
zdaj, ko si prikockal je norijo,
podivjan okoli kocke teka.
Črna kocka meče na ploščadi
pred svetiščem se demokracije,
dejstva kjer nikakor ne zakrije,
črna kocka da ni del pomladi.
