Tine da premaknjen je, šel glas je,
vodijo da ga samo premiki,
premki v dialektu, kar na sliki
psihološki vidi se kot klasje.
Klasje, ki je zraslo iz betice,
ki premika sem ter tja jo Tine,
vsakič premikač ko kakšno zine,
čutiš, da jo stresa iz levice.
Iz levice praznega rokava,
ki premika ga v smer zgodovine,
ne razume čisto nič je Tine,
zanj je zgodovina zgolj zabava.
Jo premika sem in tja po svoje
kakor rampo premikač obrača,
vanjo prav premaknjeno se vrača,
v njej namišljene fant vidi boje.
Je sedanjost ta, ki se premika,
vendar Tine tega ne opazi,
premikača redno ko oplazi,
se premaknjeno v realnost vtika.
Tine da je ljudstva odposlanec,
rekla je peščica mu podobnih,
iz okvirov žal ušel sodobnih
premikač je, lažnih-upov-branec.
