Rekli so mu džubre že v davnini,
ko še pasel ovce je pri dedu
in ko kradel češplje je sosedu
na balkanski tam nekje planini.
Kaj beseda džubre da pomeni,
treba nam, domačim, ni razlage,
zanjo najde se dovolj podlage,
živ krst je nikdar nikjer ne ceni.
Rekli so mu džubre, ko pritaval
slednjič k staršem je, otrok zgubljeni,
ko prodajal »fore« je poceni,
vsevprek da ljudi bi zafrkaval.
Z džubri, kot je sam, se je obdajal
svoje žive dni, zato dejali
zanj so, da po smrti bi ga dali
tudi mednje, kjer se bo ohlajal.
Ni prostora, ko se džubre stegne,
na pokopališču domačinov,
bi razganjalo preveč se plinov,
če v njegove kdo ostanke dregne.
Tole napisano je v maniri,
džubre ki razume jo edino,
našo da smradil bi domovino,
nak, to naj se nikdar ne primeri!
