Vidi zdaj samo se še lupina,
ni več jajca, je le pol mladiča,
sliši se preklinjanje: »Hudiča,
kam gre naša ljuba vladavina!«
Ni piščanec pod lupino tisto,
kakor Kalimero kar preklinja,
hlipanje da redko se prekinja,
ki se mu je zavrtelo čisto.
Drug mladič je, ki sicer dorasel
je po letih, vendar infantilen,
rad močan bi bil, še več, nasilen,
a nikoli ptič ta ni odrasel.
Bo priklical celo jato ptičev,
čivka jokajoč vse bolj nemočno,
kdo razume sploh še nerazločno
tarnanje te sorte fičfiričev?
Se krivica mu godi, udaril
bi kar po državi, bi državni
kak udar zanj bil izpit popravni,
ptiček z grožnjami ne bo skoparil.
Ne pomaga nič mu, niti tisti,
ki so mu do zadnjega verjeli,
so spoznali bebčki, da ujeli
so se kakor svoje dni fašisti.
Ko šla k vragu jim je vladavina,
so potuhnili se, le tak cmero
kot je on, tak kisel Kalimero
je še cvilil, zadnja violina.
