Po obliki čista je kokoška
kurnik, ki se zgodba v njem dogaja,
kurnik se med drugimi nahaja,
a premalo ta prispeva vložka.
Vložka, pred zverjadjo da se brani,
pred volkovi, zima ko sibirska
bo pritisnila, nevarnost verska
ali drugo, le stoji ob strani.
Kritike letijo na kokoško,
na ta kurnik, kjer se petelinil
donedavna je golob in hlinil
resnost, a ravnal povsem otroško.
Je nakradel zrnja, ga razmetal,
ga prikazal kot težko obrambo,
a pospravljal vse je v drugo hrambo,
da za varnost gre, je tič opletal.
Tiho so bile o tem kokoši,
dokler vodil jih je ptiček sivi,
so zaman prihajali pozivi,
naj se za neumnosti ne troši.
So kokoške pridno mu sledile,
kljune vse imele so zaprte,
saj bile prav dobro so podprte,
niti jajc dovolj niso valile.
Ko vse več je kritik priletelo,
omaščeni že golob je skliznil,
kljun pred tem si mastno je obliznil,
čivknil: To ni moja skrb, ne moje delo.
Gagale odslej kokoši bodo,
vsega krivi bodo kajpak drugi,
nihče nobena o golobji kugi
ne bo zinila, da gre za škodo.
Toliko, obrambo kar zadeva
kurnika, ki kure v njem neumne
in pokvarjene ter ljubosumne
zgolj tičé, z njimi golobja šleva.
