Zmanjkalo ko je že diverzantov
in bili so zgolj spomin še borci,
ponovili so se stari vzorci,
narediti kaj iz prevarantov.
Povabili so v napad zdaj njega,
ki nikoli borec bil ni pravi,
po potrebi ki se vanj napravi,
borbeni ga duh prevzame vsega.
Ni bilo jih tam niti za četo,
pa govoril je o diviziji,
je v zamaknjeni podal viziji
boj prihodnji vidno prizadeto.
Gledali so ga, kaj se mu mota
le po glavi vendar, saj ta opisuje
drugih že prestane težke boje,
jih v prihodnost daje, bučke lota.
Okupator vse zavzel bo kmalu,
več ne bo svobode, bo hudinja,
domovina cela bo pustinja,
in poštenih glave vse na tnalu.
Kot da volk ovčice rdeče pase,
se je zdelo, jančja da planina
pervertirana je zgodovina,
diverzant uperja puško vase.
Mar zamešal je v celoti čase?
Kar bilo doslej je, je prestavil
tip v prihodnost, upal, da popravil
bo pogled katastrofalen nase?
Je odgovor, je dobil zapoved
naj se kot predsednik vsem predstavlja,
lastne grehe venomer ponavlja,
da so grehi drugih, drugih spoved.
Se spovedal torej je, o sebi
vse povedal, ljudje prepoznali
da so, v kakšen boj so se podali,
v tretji spregovoril je osebi.
To ni drugi jaz, človek je zlepljen
iz osebnosti več, so spoznali
ne le zbrani, ampak še ostali,
bojevitež notranje razcepljen.
Za svobodo in za borce nade
ni, poveljstvo ko tak tip prevzame,
ko bolezenska se iskra vname
in začnejo hudi se napadi.
